Lina Pirc

Mednarodna skupina astronomov je odkrila, da lahko zvezdni prah nastane pri kozmični eksploziji, ki se zgodi, ko bela pritlikavka odvzame snov zvezdi spremljevalki in nato sodeluje s plinom iz svoje neposredne okolice. Ti dogodki se imenujejo supernove tipa Ia, astronomi pa jih pogosto imenujejo “standardne sveče”, saj je svetilnost njihovih izbruhov skoraj enaka in se lahko uporablja za merjenje vesoljskih razdalj.

“Nastajanje kozmičnega prahu je v astronomiji ključnega pomena,” je v izjavi pojasnil član ekipe in astronom Lifan Wang z Univerze A&M v Teksasu. – Povezano je z dobesedno vsemi pojavi v vesolju. Razumevanje njegovega nastanka je eden od ključnih ciljev številnih sodobnih astronomskih misij.”

To ni prvič, da so bili takšni dogodki povezani z nastankom kozmičnega prahu, vendar so prejšnja opazovanja vključevala supernove, ki so nastale zaradi zvezdnega kolapsa. Do tega pride, ko masivna zvezda izčrpa gorivo, potrebno za notranje procese jedrske fuzije. Posledično se jedro svetila sesede in nastane črna luknja ali nevtronska zvezda, zunanje plasti pa se v eksploziji izločijo.

Da bi ugotovili, ali lahko supernove tipa la pojasnijo kozmični prah, so Wang in sodelavci supernovo SN 2018evt več kot tri leta opazovali s kombinacijo instrumentov, kot sta Nasina vesoljska teleskopa Spitzer in WISE ter več zemeljskih observatorijev.

Strani: 1 2

V članku, ki je bil nedavno objavljen v reviji Journal of the Royal Society Interface, so znanstveniki predlagali poskus za preverjanje teorije, ki je zelo pomembna pri ocenjevanju, kako primerni za življenje so lahko planeti v vesolju. Gre za hipotezo Gaja. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta jo predstavila klimatolog James Lovecock in mikrobiolog Lyn Margulis. Po njunih izračunih naš planet kot nebesno telo preprosto ne bi mogel samostojno vzdrževati pogojev, v katerih bi lahko biološko življenje obstajalo več sto milijonov let. Obvezno bi se pregrel, ozračje bi se nasičilo z ogljikovim dioksidom, morja pa bi postala kisla.

Vse to po mnenju avtorjev ovira dejavnost živih organizmov. Vsak od njih sam po sebi preprosto živi svoje življenje in ima omejen vpliv na naravno okolje. Vsi skupaj pa tvorijo sistem, lahko bi celo rekli – superorganizem, ki je sposoben stabilizirati podnebje na našem planetu. Poimenovali so ga Gaja, v čast grški boginji zemlje.

Čeprav je hipoteza Gaja lepa in veliko pojasnjuje, jo je večina znanstvenikov v času njenega nastanka jemala z druge strani. Zlasti izračuni Lovecocka in Margulisove niso bili preveč skladni s tem, kako je razmere ocenjevala NASA.

Strani: 1 2

Po besedah predstavnikov podjetja Intuitive Machines na strani sonde, ki je zadela regolit, ni znanstvenih instrumentov ali solarnih panelov. Zato Odisej prejema energijo in njegovi glavni sistemi delujejo v običajnem načinu. Vendar pa nenormalni položaj aparata znatno otežuje komunikacijo z Zemljo. Do zdaj je sonda na Zemljo pošiljala predvsem telemetrijo. Inženirji upajo, da bodo komunikacijski kanal stabilizirali, kar bo omogočilo začetek pošiljanja znanstvenih podatkov.

Strani: 1 2

Mednarodna ekipa, v kateri sta tudi zahodna astrofizika Els Peters in Jan Kami, je odkrila razpad in ponovno nastanek velikih količin vode v disku, ki je nastajal kot planet in se nahaja v središču meglice v Orionu. Odkritje je bilo mogoče z izvirnim multidisciplinarnim pristopom, ki združuje opazovanja vesoljskega teleskopa James Webb in izračune kvantne fizike.

“Zelo impresivno je, ko se na podlagi le nekaj pikslov opazovanj osredotočimo na
nekaj črt, lahko ugotovimo, da vsak mesec izhlapi cel ocean vode,
je dejal Peters, eden od vodilnih raziskovalcev in član fakultete na Inštitutu za preučevanje Zemlje in
vesolja na Zahodnem inštitutu. – To odkritje temelji na majhnem delu naših spektroskopskih podatkov. Zanimivo je, da imamo na voljo veliko več podatkov, in komaj čakam, da vidim, kaj še lahko odkrijemo.”

Sodelovanje s strokovnjaki za kvantno dinamiko iz madridskega centra za vesoljske komunikacije dolgega dosega (Španija) in observatorija v Leidnu (Nizozemska) je bilo ključno za razvoj programa kvantne dinamike.
Sodelovanje s strokovnjaki za kvantno dinamiko iz madridskega kompleksa za daljinske vesoljske komunikacije (Španija) in observatorija v Leidnu (Nizozemska) je bilo ključno za razumevanje, kako opazovati nastanek in razpad molekul, ki se nahajajo na površju Zemlje.
Sodelovanje s strokovnjaki za kvantno dinamiko iz madridskega kompleksa za globoke vesoljske komunikacije (Španija) in observatorija v Leidnu (Nizozemska) je bilo ključno za razumevanje, kako opazovati nastanek in razpad molekul, ki se nahajajo več kot 1.000 svetlobnih let stran
več kot 1.000 svetlobnih let daleč.

Strani: 1 2

Nevtronske zvezde so posledica supernov ali eksplozij, povezanih z umirajočimi zvezdami, ki se ne spremenijo v črne luknje. V začetku tega tedna so s pomočjo JWST odkrili nevtronsko zvezdo v središču znane supernove, za katero so znanstveniki domnevali, da obstaja, vendar je do zdaj niso mogli videti.

Ker so ta telesa v bistvu majhne in goste krogle, se ob njihovem trku dejansko zgodi nekaj velikega. Znanstveniki z Univerze v Rimu so s pomočjo dveh vesoljskih teleskopov opazili svetel sij, znan kot kilonova, sestavljen iz težkih elementov, kot sta srebro in zlato, ki nastanejo pri nasilnem zlivanju mrtvih zvezd.

Strani: 1 2